Bližala se je ura, ko se bodo končale službe, ura ko bodo vestni delavci prišli do bara Češplja na enga mrzlega. Barček pa ni sameval. V njem je že sedel Franci in čakal svojega brata.
"Katja, daj mi še eno čašo Kristusove krvi."
"Takoj dobiš."
Pogledoval je ven in gledal okoli. Nič pametnega, nič zanimivega in nič novega. Vaški posebnež Matevž je učil karate potepuške pse. Pobožna Katarina pridiga in jamra vsakemu ki ga sreča. A so jo izpustili, ali je spet pobrisala iz posebne- specialne enote bolnišnice? Še leto ali dve pa bo dovolj kvalificirana da se pridruži Matevžu. Obrnil se je proti Katji. Za tebe si je pa Bog čas vzel, si je mislil. Kmalu, kmalu bom iz tebe Hudiča gnal in ustvaril nov čudež, jebemti. Ob neizrečeni kletvi se je hitro pokrižal.
"Kako si Franci?" Prinesla mu je pijačo.
"Dobro, Petra čakam. Se morava nekaj nujno pogovorit."
"Mi o volku, poglej ga." Stopil je skozi vrata in se usedel nasproti Francija. "Veš, še vedno vaju ne ločim. Če ne bi ti imel poštarske uniforme in ti ne bi bil oblečen v župnika, ne bi vedela kdo je kdo."
"Rabim uslugo od tebe."
"Uslugo, kaj težkega ali dragega?"
"Nič takega. Nekaj malega bi moral narediti namesto mene. 10 mogoče 15 minut maksimalno."
"Ajde, najprej plači pir, pol se boma pa naprej pogovarjala."
"Dej še eno rundo."
"Dobra tale Katja, a bi jo?"
"Jaz sem Gospodov odposlanec, ona me sploh ne zanima."
"Ha, ona ne! Kaj pa Nebesa med njenimi nogami."
"Jezus se je vrnil v Nebesa in jaz, kot Gospodov odposlanec, moram slediti temu."
"Še eno, pa dva takratka"
"Nisi še nikoli prinesel pošte k Katji domov"
"Pori ... pokrivam samo sosednjo vas."
"Sosednjo vas praviš. A imate kaj vdov tam?"
"Še dva, ta je pa zadnja."
"No, a imaš čas v soboto ob šestih popoldne?"
"Povej kaj maš za storit."
"Spoved."
"Spoved?"
"Da opraviš namesto mene spoved?"
"Ti ne moreš?"
"Gospod ti postavi delo kjerkoli in kadarkoli, temu pa ne moraš reči ne. Ne morem v soboto biti na dveh mestih naenkrat"
"Bom, ni panike. Daj mi obleko, pa ključ od kleti!"
"Super, rešil si me. Pa saj tako ne bo gužve."
"Še eno za na pot."
"Katja, daj mi še eno čašo Kristusove krvi."
"Takoj dobiš."
Pogledoval je ven in gledal okoli. Nič pametnega, nič zanimivega in nič novega. Vaški posebnež Matevž je učil karate potepuške pse. Pobožna Katarina pridiga in jamra vsakemu ki ga sreča. A so jo izpustili, ali je spet pobrisala iz posebne- specialne enote bolnišnice? Še leto ali dve pa bo dovolj kvalificirana da se pridruži Matevžu. Obrnil se je proti Katji. Za tebe si je pa Bog čas vzel, si je mislil. Kmalu, kmalu bom iz tebe Hudiča gnal in ustvaril nov čudež, jebemti. Ob neizrečeni kletvi se je hitro pokrižal.
"Kako si Franci?" Prinesla mu je pijačo.
"Dobro, Petra čakam. Se morava nekaj nujno pogovorit."
"Mi o volku, poglej ga." Stopil je skozi vrata in se usedel nasproti Francija. "Veš, še vedno vaju ne ločim. Če ne bi ti imel poštarske uniforme in ti ne bi bil oblečen v župnika, ne bi vedela kdo je kdo."
"Rabim uslugo od tebe."
"Uslugo, kaj težkega ali dragega?"
"Nič takega. Nekaj malega bi moral narediti namesto mene. 10 mogoče 15 minut maksimalno."
"Ajde, najprej plači pir, pol se boma pa naprej pogovarjala."
"Dej še eno rundo."
"Dobra tale Katja, a bi jo?"
"Jaz sem Gospodov odposlanec, ona me sploh ne zanima."
"Ha, ona ne! Kaj pa Nebesa med njenimi nogami."
"Jezus se je vrnil v Nebesa in jaz, kot Gospodov odposlanec, moram slediti temu."
"Še eno, pa dva takratka"
"Nisi še nikoli prinesel pošte k Katji domov"
"Pori ... pokrivam samo sosednjo vas."
"Sosednjo vas praviš. A imate kaj vdov tam?"
"Še dva, ta je pa zadnja."
"No, a imaš čas v soboto ob šestih popoldne?"
"Povej kaj maš za storit."
"Spoved."
"Spoved?"
"Da opraviš namesto mene spoved?"
"Ti ne moreš?"
"Gospod ti postavi delo kjerkoli in kadarkoli, temu pa ne moraš reči ne. Ne morem v soboto biti na dveh mestih naenkrat"
"Bom, ni panike. Daj mi obleko, pa ključ od kleti!"
"Super, rešil si me. Pa saj tako ne bo gužve."
"Še eno za na pot."