Peter je iz župnijske kleti zavil proti cerkvi. Francijeva duhovniška obleka se mu je popolnoma prilegala. Ura je bila malo čez šest, zato se je odločil zakleniti glavna vrata. Kdor je bil v cerkvi tisti čas bo deležen spovedi, kdor ne, pač ne. Znotraj je videl štiri osebe stati pred spovednico. Iz žepa je vlekel ključ, ko je v kotičku očesa videl, da se bliža cerkvena miš Katarina. Naredil se je Francoza in ji pred nosom zaprl vrata, ter jih trikrat zaklenil.
"Jebemti babo, ta sam govori, pa govori." Nagnil je malo žepno flaško. "To mi je treba, da pol ure poslušam eno zmešano babo, kako se ji je na toastu prikazal obraz Svetega Petra, ali kako je pomislila na greh, ko je videla korenček na sneženem možu."
Stopil je do zbranih ljudi, ki so čakali v polmraku in tišini. Tiho jih je nagovoril. "Gospod z vami, moje ovčice! Po spovedi je izhod čez desna stranska vrata." In nakazal z roko v levo. "Tiho molite in bomo kmalu začeli. Samo zadaj skočim za sekundo in se takoj vrnem." Prazna flaška nič ne koristi.
Vaški posebnež Matevž je prvi stopil v spovednico, vanjo je vstopil še pred duhovnikom oz. pred Petrom. Peter je odprl mrežo med obema deloma spovednice in ga ogovoril. Brez odgovora. Poskusil je še parkrat, a neuspešno. Skozi mrežo je videl obris človeka, a ta oseba mu ni odgovarjala.
Kar naenkrat pa je začel Matevž nekaj momljati. "Kje je ... ni ga ... hmm ... kako ni."
Peter ga je ponovno ogovoril. "Otrok božji, povej kaj iščeš?"
"Bog? A si ti?" Pogledal je skozi mrežo.
"Ja, jaz sem." Mu je v posmehu odvrnil Peter in malo šluknil.
"Oj Bog, kje je papir?"
"Papir? Ovčica človeška, kaj govoriš?
"Kje je ta wc papir?"
"Wc? Papir?" Takrat pa je že smrdeč vonj dosegel Petrove nosnice. "Pizda ti materna, to ni sekret." Alen, Lojze in Katja so se zunaj v tišini samo spogledali.
"Kje pa se voda spusti?" Matevž je stopil ven iz spovednice in dejal ostalim. "Pokvarjen je in ni papirja, zastonj stojite v vrsti."
Peter je cel rdeč ostalim dejal naj mu sledijo na drugo stran cerkve, v novo spovednico.
Moška sta dala prednost Katji.
"Oče, grešila sem." Je začela, Peter pa je samo poslušal. "Nisem bila vzorna ženska, kakršna naj bi bila po Gospodovi podobi. Moški me imajo radi, pa to izkoristim ... tako sem postala lastnica bara, ta poslovnež je bil zelo radodaren, v zamenu pa sem se oblekla v klovna in se po obrazu namazala z njegovim bingljovim oljem ... Lojze mi da denar, jaz pa zakikirikam in ne potem ne ve, da se dejansko ni nič zgodilo med nama ... mislim da je za to kriva moja mater. Včasih me je nosila seboj na nočno delo. Ona se je valjala po senu, jaz pa sem ležala poleg pod kravo in tam tudi malo zizala. Mogoče pa zato danes tako rada pušim ku..."
Katja je ponižno odšla čez cerkev v daljni kot zmoliti pokoro, Peter si je skrbno zapisal njen naslov, Lojze pa je naslednji vstopil v spovednico.
Peter je začel govoriti, normalen postopek spovedi, pa ga je kaj kmalu prekinil Lojze.
"Oče, nisem prišel k spovedi. Prišel sem po nasvet, malce sem izgubljen. Za žensko gre! Mislim, mislim da sem zaljubljen." Duhovnik oz. Peter je samo mrmral in upal da ne bo slišal tisto določeno ime.
"Katja je tista."
"Pizda!" je ušlo Petru.
"Kako prosim oče, nisem vas pravilno slišal."
"Nič, nič."
"Oče, zakaj sem se v kur..., cip..., candr..., vlaču..., v lahkoživko zaljubil?"
Peter ni vedel kaj odgovoriti. Zato je še malo nagnil za inspiracijo. "Kurc pa od drugih problemi," je sam sebi zamomljal.
"Kako oče?"
"Pššt, z Bogom govorim." Še malo je omočil jezik.
"Božji otrok, mislim da sam veš odgovor. Ali ne? Sem si prišel ker misliš da ne veš! Pojdi domov, popij nekaj vina. Kaj nekaj, malo več. Pij dokler se ti ne bo prikazala Marija in se sooči sam s sabo. Pijani naj se s treznim pogovori in koza naj bo priča!"
Lojze je poslušal in se čudil besedam. "Ampak oče..."
"Pojdi v miru!"
Ni se dal kar tako odgnati, "oče, kaj so te božje besede..."
"Kikiriki! Jebem ti sunce Lojz!"
Peter je s pogledom pospremil Lojzevo poskakovanje in špricanje z žegnano vodo, nato pa se obrnil še proti zadnjemu čakajočemu Alenu: "čisto na kratko, OK?"
"Da oče, imam samo eno vprašanje." Alen je stopil bližje k poštarju.
"Čisto na kratko, en punca mi je nekaj dejala in sem zmeden. Ne vem, ali naj bom vesel ali žalosten. Pa so drugi rekli naj pridem vas vprašat."
Prikimal mu je in nakazal naj nadaljuje. Pri tem pa sta počasi stopala proti zakristiji.
"Katja," ušlo mu je dekletovo ime, "mi je rekla da imam prevelikega da bi jo v rit."
Peter ga je pogledal, "ta pa je težka, to so mešani občutki."
Roko je položil Alenu na ramo, "greva v župnijsko klet, bova tam nadaljevala."
... tri ure pozneje ...
"Ne vem! Res ne vem kaj ti reči. Pitaj Boga! A bova še liter?"
... dve uri pozneje ...
Alen je mrtvo pijan ležal pod mizo in dvoglasno smrčal. Peter pa je objemal potepuškega psa, enega Matevžovega kompanjona in mu razlagal: "vesel bodi, ne žalosten." Z obema rokama ga je zagrabil za glavo in se mu zazrl v oči. "Jebemti Alen, kak si ti kosmat!"
"Jebemti babo, ta sam govori, pa govori." Nagnil je malo žepno flaško. "To mi je treba, da pol ure poslušam eno zmešano babo, kako se ji je na toastu prikazal obraz Svetega Petra, ali kako je pomislila na greh, ko je videla korenček na sneženem možu."
Stopil je do zbranih ljudi, ki so čakali v polmraku in tišini. Tiho jih je nagovoril. "Gospod z vami, moje ovčice! Po spovedi je izhod čez desna stranska vrata." In nakazal z roko v levo. "Tiho molite in bomo kmalu začeli. Samo zadaj skočim za sekundo in se takoj vrnem." Prazna flaška nič ne koristi.
Vaški posebnež Matevž je prvi stopil v spovednico, vanjo je vstopil še pred duhovnikom oz. pred Petrom. Peter je odprl mrežo med obema deloma spovednice in ga ogovoril. Brez odgovora. Poskusil je še parkrat, a neuspešno. Skozi mrežo je videl obris človeka, a ta oseba mu ni odgovarjala.
Kar naenkrat pa je začel Matevž nekaj momljati. "Kje je ... ni ga ... hmm ... kako ni."
Peter ga je ponovno ogovoril. "Otrok božji, povej kaj iščeš?"
"Bog? A si ti?" Pogledal je skozi mrežo.
"Ja, jaz sem." Mu je v posmehu odvrnil Peter in malo šluknil.
"Oj Bog, kje je papir?"
"Papir? Ovčica človeška, kaj govoriš?
"Kje je ta wc papir?"
"Wc? Papir?" Takrat pa je že smrdeč vonj dosegel Petrove nosnice. "Pizda ti materna, to ni sekret." Alen, Lojze in Katja so se zunaj v tišini samo spogledali.
"Kje pa se voda spusti?" Matevž je stopil ven iz spovednice in dejal ostalim. "Pokvarjen je in ni papirja, zastonj stojite v vrsti."
Peter je cel rdeč ostalim dejal naj mu sledijo na drugo stran cerkve, v novo spovednico.
Moška sta dala prednost Katji.
"Oče, grešila sem." Je začela, Peter pa je samo poslušal. "Nisem bila vzorna ženska, kakršna naj bi bila po Gospodovi podobi. Moški me imajo radi, pa to izkoristim ... tako sem postala lastnica bara, ta poslovnež je bil zelo radodaren, v zamenu pa sem se oblekla v klovna in se po obrazu namazala z njegovim bingljovim oljem ... Lojze mi da denar, jaz pa zakikirikam in ne potem ne ve, da se dejansko ni nič zgodilo med nama ... mislim da je za to kriva moja mater. Včasih me je nosila seboj na nočno delo. Ona se je valjala po senu, jaz pa sem ležala poleg pod kravo in tam tudi malo zizala. Mogoče pa zato danes tako rada pušim ku..."
Katja je ponižno odšla čez cerkev v daljni kot zmoliti pokoro, Peter si je skrbno zapisal njen naslov, Lojze pa je naslednji vstopil v spovednico.
Peter je začel govoriti, normalen postopek spovedi, pa ga je kaj kmalu prekinil Lojze.
"Oče, nisem prišel k spovedi. Prišel sem po nasvet, malce sem izgubljen. Za žensko gre! Mislim, mislim da sem zaljubljen." Duhovnik oz. Peter je samo mrmral in upal da ne bo slišal tisto določeno ime.
"Katja je tista."
"Pizda!" je ušlo Petru.
"Kako prosim oče, nisem vas pravilno slišal."
"Nič, nič."
"Oče, zakaj sem se v kur..., cip..., candr..., vlaču..., v lahkoživko zaljubil?"
Peter ni vedel kaj odgovoriti. Zato je še malo nagnil za inspiracijo. "Kurc pa od drugih problemi," je sam sebi zamomljal.
"Kako oče?"
"Pššt, z Bogom govorim." Še malo je omočil jezik.
"Božji otrok, mislim da sam veš odgovor. Ali ne? Sem si prišel ker misliš da ne veš! Pojdi domov, popij nekaj vina. Kaj nekaj, malo več. Pij dokler se ti ne bo prikazala Marija in se sooči sam s sabo. Pijani naj se s treznim pogovori in koza naj bo priča!"
Lojze je poslušal in se čudil besedam. "Ampak oče..."
"Pojdi v miru!"
Ni se dal kar tako odgnati, "oče, kaj so te božje besede..."
"Kikiriki! Jebem ti sunce Lojz!"
Peter je s pogledom pospremil Lojzevo poskakovanje in špricanje z žegnano vodo, nato pa se obrnil še proti zadnjemu čakajočemu Alenu: "čisto na kratko, OK?"
"Da oče, imam samo eno vprašanje." Alen je stopil bližje k poštarju.
"Čisto na kratko, en punca mi je nekaj dejala in sem zmeden. Ne vem, ali naj bom vesel ali žalosten. Pa so drugi rekli naj pridem vas vprašat."
Prikimal mu je in nakazal naj nadaljuje. Pri tem pa sta počasi stopala proti zakristiji.
"Katja," ušlo mu je dekletovo ime, "mi je rekla da imam prevelikega da bi jo v rit."
Peter ga je pogledal, "ta pa je težka, to so mešani občutki."
Roko je položil Alenu na ramo, "greva v župnijsko klet, bova tam nadaljevala."
... tri ure pozneje ...
"Ne vem! Res ne vem kaj ti reči. Pitaj Boga! A bova še liter?"
... dve uri pozneje ...
Alen je mrtvo pijan ležal pod mizo in dvoglasno smrčal. Peter pa je objemal potepuškega psa, enega Matevžovega kompanjona in mu razlagal: "vesel bodi, ne žalosten." Z obema rokama ga je zagrabil za glavo in se mu zazrl v oči. "Jebemti Alen, kak si ti kosmat!"