»Lojze. Lojze!« Je klical duhovnik Franci za Lojzetom pred trgovino. Lojze ga je slišal in se obrnil. Pogledal je če je kje Marija, njegova mater. Ni je bilo, duhovnik je bil sam, verjetno se je potikal okoli po kraju in dajal odvezo na domu.
»Dober dan g. Vogrinec.« Je pozdravil duhovnika in se malce priklonil.
»Bog s tabo Lojze.« Franci pa je s kretnjami rok v zraku naredil križ pred Lojzetom.
»Lojze, kdaj se boš oglasil v župnišče in prišel pogledat svojo mater. Pogreša te. In ne samo ona, tudi Janez bi te rad bolj spoznal. Bi te moral bolj spoznati, konec koncev je tvoj polbrat!« Duhovnik je sklenil skupaj dlani.
Lojze je odprl usta in hotel odgovoriti. »Veste, veliko dela imam sam na kmetiji.« Skomignil je, »in tu je potem še služba...« Ni mu uspelo končati stavka, saj ga je prekinil vaški šaljivec in pravi okoliški lomilec ženskih src Alen.
Iz ozadja se je zaslišal glasen: »KIKIRIKI KIKIRIKI!«
Štiri mesece zatem ko je Marija pustila sporočilce Lojzetu da se seli k župniku, je rodila fantka. Poimenovala ga je Janez, po svojem očetu. Po vasi so se občasno slišale govorice da je Franci prav poskočen in navihan gospodov odposlanec. Da je prav on oče Janezka. Slednje sta tako Franci kot Marija oba zanikala. To je nemogoče, ona je preprosta vdova in kuharica, on pa je le duhovnik. Kako bi se kaj takega lahko pripetilo?
»To mora da je čudež.« Se je Franci vedno branil. Marija pa je le kimala in se strinjala, naj to ljudje sami rešujejo če jim gre tako v nos. Čudež, čudež! Vso to ponavljanje pa je prišlo tako daleč da so počasi vsi to govorili. Franci pa je postal čudodelnik, ki samo s svojo prisotnostjo prenaša vsemogočno moč na druge osebe.
Tako so zanosile še tri druge vdove katere je na domu spovedoval. Tako je gospod Tuna dobil razsvetljenje in zapustil cirkus, ter se podal v politiko. Tako so vaščani puščali več in več denarja pri maši, kaj bo denar proti moči vsemogočni. Tako je bila vsako leto boljša letina, le jedlo se je drugače, to leto manj, drugo leto malo več. Tako so modrci postali norci, norci neumneži in neumneži modrci.
Vaška skupščina, možje ki so kaj veljali v kraju, so razglabljali pomembne teme. Vsakotedenski sestanek, ki ga je blagoslovil duhovnik pred srečanjem, potem pa zapustil može in se posvetil ženam ter jih osvobajal greha v spovednici, je bil sila pomembna zadeva.
»To so res mešani občutki.« Je dejal prvi mož skupščine.
»Se popolnoma strinjam, ampak je res težko določiti kateri prevladuje v tem primeru.« Je dejal naslednji. Nakar pa poprijel za majolko in ponovno dotočil čaše.
Oglasil se je tretji. »Še enkrat naj pove, mogoče smo kaj spregledali.«
Alen si je očistil grlo in pričel.
»Ni več kaj za povedat. Rekla mi je: ...pa ne, imaš prevelikega da bi me v rit!« Popil je svoje in potresel s kozarcem. »In potem sem bil vesel ker mi je rekla da mam velikega, istočasno pa sem bil žalosten ker je ne bom mogo v rit porinat.«
Četrti se je gladil po bradi in nekaj premišljeval, nakar pa je le odprl usta. »Franci bo vedel, njega moramo vprašat kako je to. Nemogoče je biti žalosten in vesel ob istem trenutku!«
Vsi so se strinjali, »tega še spijem in ga pojdem poiskat,« se je oglasil prvi. Vstal je od mize, ko je naenkrat v sobo pritekel mlad fantič.
»Podpečanova Jelka je noseča.«
»Pubec kaj ti to govoriš?«
»Ja noseča je. To je čudež!«
»Čudež!«
»Dober dan g. Vogrinec.« Je pozdravil duhovnika in se malce priklonil.
»Bog s tabo Lojze.« Franci pa je s kretnjami rok v zraku naredil križ pred Lojzetom.
»Lojze, kdaj se boš oglasil v župnišče in prišel pogledat svojo mater. Pogreša te. In ne samo ona, tudi Janez bi te rad bolj spoznal. Bi te moral bolj spoznati, konec koncev je tvoj polbrat!« Duhovnik je sklenil skupaj dlani.
Lojze je odprl usta in hotel odgovoriti. »Veste, veliko dela imam sam na kmetiji.« Skomignil je, »in tu je potem še služba...« Ni mu uspelo končati stavka, saj ga je prekinil vaški šaljivec in pravi okoliški lomilec ženskih src Alen.
Iz ozadja se je zaslišal glasen: »KIKIRIKI KIKIRIKI!«
Štiri mesece zatem ko je Marija pustila sporočilce Lojzetu da se seli k župniku, je rodila fantka. Poimenovala ga je Janez, po svojem očetu. Po vasi so se občasno slišale govorice da je Franci prav poskočen in navihan gospodov odposlanec. Da je prav on oče Janezka. Slednje sta tako Franci kot Marija oba zanikala. To je nemogoče, ona je preprosta vdova in kuharica, on pa je le duhovnik. Kako bi se kaj takega lahko pripetilo?
»To mora da je čudež.« Se je Franci vedno branil. Marija pa je le kimala in se strinjala, naj to ljudje sami rešujejo če jim gre tako v nos. Čudež, čudež! Vso to ponavljanje pa je prišlo tako daleč da so počasi vsi to govorili. Franci pa je postal čudodelnik, ki samo s svojo prisotnostjo prenaša vsemogočno moč na druge osebe.
Tako so zanosile še tri druge vdove katere je na domu spovedoval. Tako je gospod Tuna dobil razsvetljenje in zapustil cirkus, ter se podal v politiko. Tako so vaščani puščali več in več denarja pri maši, kaj bo denar proti moči vsemogočni. Tako je bila vsako leto boljša letina, le jedlo se je drugače, to leto manj, drugo leto malo več. Tako so modrci postali norci, norci neumneži in neumneži modrci.
Vaška skupščina, možje ki so kaj veljali v kraju, so razglabljali pomembne teme. Vsakotedenski sestanek, ki ga je blagoslovil duhovnik pred srečanjem, potem pa zapustil može in se posvetil ženam ter jih osvobajal greha v spovednici, je bil sila pomembna zadeva.
»To so res mešani občutki.« Je dejal prvi mož skupščine.
»Se popolnoma strinjam, ampak je res težko določiti kateri prevladuje v tem primeru.« Je dejal naslednji. Nakar pa poprijel za majolko in ponovno dotočil čaše.
Oglasil se je tretji. »Še enkrat naj pove, mogoče smo kaj spregledali.«
Alen si je očistil grlo in pričel.
»Ni več kaj za povedat. Rekla mi je: ...pa ne, imaš prevelikega da bi me v rit!« Popil je svoje in potresel s kozarcem. »In potem sem bil vesel ker mi je rekla da mam velikega, istočasno pa sem bil žalosten ker je ne bom mogo v rit porinat.«
Četrti se je gladil po bradi in nekaj premišljeval, nakar pa je le odprl usta. »Franci bo vedel, njega moramo vprašat kako je to. Nemogoče je biti žalosten in vesel ob istem trenutku!«
Vsi so se strinjali, »tega še spijem in ga pojdem poiskat,« se je oglasil prvi. Vstal je od mize, ko je naenkrat v sobo pritekel mlad fantič.
»Podpečanova Jelka je noseča.«
»Pubec kaj ti to govoriš?«
»Ja noseča je. To je čudež!«
»Čudež!«