Janezek je na nek nedeljski popoldan iskal Dr. Štefana Tuno. Novopečenega Sljubezenskega ministra. Iskal ga je po celem kraju, na koncu pa ga je našel v gostilni proslavljati za novo službo. »Bil sem ministrant, bil sem študent, bil sem drek pumper, bil sem raziskovalec sip, bil sem zvezda v cirkusu, zdaj sem pa v politiki. Na zdravje!«
Hotel je vprašati Tuno kaj je politika, kako deluje. Slišal je mater govoriti z znanci in so vsi bili nezadovoljni. Ko je pa jih je vprašal kako in kaj, pa je le dobil odgovor: »si še premlad, ne boš razumel.«
Usedel se je v kot v gostilni in čakal na svojo priložnost. To pa je tudi kmalu dočakal.
»...družba, vas zapuščam za par minut. Včeraj sem pasulj jedel, pa ven pritiska.« Štefan je vstal od mize in odšel v stranišče, za njim Janezek. Štefan je okupiral levo školjko, Janezek poleg njega desno.
»Dr. Štefan, dajte, prosim vi meni razložit nekaj.«
»...Janezek, Janezek, kako ti naj razložim?«
Glasen prdec je zadonel po doktorjevi pisarni.
»Kako ti naj razložim nek sistem kjer je veliko ljudi, kjer vsi delajo a nič ne naredijo, kjer je minimalen rezultat, kjer so izgovori in kazanje s prstom nekaj običajnega, kjer se ti ni potrebno zagovarjati zaradi neumnosti ali nevednosti, kjer si lahko položaje menjajo tako kot se jim zahoče?«
»Takole si predstavljaj.
Kot kopanje jam. Razumeš. V vrsto postaviš sto ljudi, na vsaka dva metra eno osebo in te osebe kopljejo jame. Vsak človek bo kopal na levi strani in metal zemljo na desno stran. Se pravi da do prvi metal zemljo tja kjer koplje jamo drugi človek. In ta drugi človek meče zemljo tja kjer koplje tretji človek. In tako naprej in naprej vse do zadnjega. Tako imaš ob koncu dneva eno jamo in dvesto metrov stran en kup zemlje, namesto da bi imel sto jam in sto kupov zemlje. Čisto preprosto!«
Hotel je vprašati Tuno kaj je politika, kako deluje. Slišal je mater govoriti z znanci in so vsi bili nezadovoljni. Ko je pa jih je vprašal kako in kaj, pa je le dobil odgovor: »si še premlad, ne boš razumel.«
Usedel se je v kot v gostilni in čakal na svojo priložnost. To pa je tudi kmalu dočakal.
»...družba, vas zapuščam za par minut. Včeraj sem pasulj jedel, pa ven pritiska.« Štefan je vstal od mize in odšel v stranišče, za njim Janezek. Štefan je okupiral levo školjko, Janezek poleg njega desno.
»Dr. Štefan, dajte, prosim vi meni razložit nekaj.«
»...Janezek, Janezek, kako ti naj razložim?«
Glasen prdec je zadonel po doktorjevi pisarni.
»Kako ti naj razložim nek sistem kjer je veliko ljudi, kjer vsi delajo a nič ne naredijo, kjer je minimalen rezultat, kjer so izgovori in kazanje s prstom nekaj običajnega, kjer se ti ni potrebno zagovarjati zaradi neumnosti ali nevednosti, kjer si lahko položaje menjajo tako kot se jim zahoče?«
»Takole si predstavljaj.
Kot kopanje jam. Razumeš. V vrsto postaviš sto ljudi, na vsaka dva metra eno osebo in te osebe kopljejo jame. Vsak človek bo kopal na levi strani in metal zemljo na desno stran. Se pravi da do prvi metal zemljo tja kjer koplje jamo drugi človek. In ta drugi človek meče zemljo tja kjer koplje tretji človek. In tako naprej in naprej vse do zadnjega. Tako imaš ob koncu dneva eno jamo in dvesto metrov stran en kup zemlje, namesto da bi imel sto jam in sto kupov zemlje. Čisto preprosto!«