Lojze je bil trideset plus letni možakar, malce obilne in nenavadne narave. Odraščal je na kmetiji na samem kjer so imeli krave, koze, kokoši in prašiče. Kot otrok se je navduševal nad čarovniki in se tudi sam v prostem času zabaval z magičnimi triki. Nekega dne se je zgodila nesreča in je tako ostal brez očeta. Oče poln špricerja se z traktorjem odpravil na hrib obračat travo da se enakomerno posuši in bo dobra krma za živino. Zgodilo pa se je to da sta se oče in traktor prekucnila in pričela tekmovati kdo bo prej v dolini. Zmagal je oče, to pa traktorju ni preveč dišalo, zato je ubogega očeta preprosto pregazil. Malo pred tem tragičnim dogodkom pa je oče nadrl Lojzeta naj se neha igrat in naj poprime za delo. Lojze je ves objokan stekel s svojo čarovniško paličico za skedenj in se ulegel na travo. »Čira čara, oča naj mi da mir in izgine, čira čara da bodo koline.«
Mater ni vedela kako smrt razložiti Lojzetu, zato mu je preprosto dejala da je ata izginil bog si ga vedi kam. Lojze pa se je prestrašil, »kaj sem zaj jaz fotra začaro.« Popravil je čarovniške pripomočke in prijel raje za delo. Ker sta ostala sama je mater prodala nekaj zemlje in živino. Ostale so kokoške in koze. Minevala so leta, pomladi so se iztekale v poletja, jeseni v zime. Materi je bilo življenje dolgočasno, hrepenela je po moški družbi, zato jo je enkrat na mesec obiskal občinski duhovnik da je opravil spoved. Obiskal jo je na domu, na njivi, v skednju. Kjerkoli je pač naneslo da sta bila sama in se je lahko osamljena vdova spustila na kolena pred duhovnikom in se pokesala. Potem pa je nekega dne pustila mater za Lojzka sporočilo da ona zapušča kmetijo in bo postala kuharica za duhovnika.
Lojze sam na kmetiji se je znebil kokošk in koz, prodal je še ostalo zemljo. Ostala mu je samo majhna koza Mica, kokoška Pepa, Petelin Štef in zemlja okoli hiše. In potem je prišel tisti usodni dan ko je naš junak gledal TV, na sporedu je bila oddaja o hipnozi. Lojze, veliki čarovniški navdušenec, je odprtih ust strmel v zaslon in se čudil kako je to mogoče. Naslednji dan se je po službi odpravil v nakupe in domov pripeljal srebrno žepno uro na verižici. »Mica, kje si, Mica?« Svoje hipnotizerske sposobnosti je nameraval trenirati in testirati na svoji zvesti prijateljici. »Mica glej v uro in se koncentriraj.« Srebrna ura je nihala med Mico in Lojzetom. Mica je gledala Lojzeta, uro, travo na tleh, čebelo, pravzaprav vse kar se je dogajalo v tistem trenutku tam okoli. Lojze je gledal uro, levo in desno, levo in desno… »Ko prištejem do pet boš hipnotizirana. Vedno ko se bosta Pepa ali Štef oglasila se boš spremenila v baletko in boš poplesavala. Ena, dva, tri, štiri, pet!« Da bi videl če je njegova hipnoza delovala se je odpravil poiskat Pepo ali Štefa. Mica mu je zvesto sledila. Našel ju je in čakal na kikirikanje. »Kikiriki. No dajta vidva.« Pepa je spustila kikiriki. Lojze pa se je vzravnal, stopil na prste in pričel elegantno poskakovati po dvorišču.
Mater ni vedela kako smrt razložiti Lojzetu, zato mu je preprosto dejala da je ata izginil bog si ga vedi kam. Lojze pa se je prestrašil, »kaj sem zaj jaz fotra začaro.« Popravil je čarovniške pripomočke in prijel raje za delo. Ker sta ostala sama je mater prodala nekaj zemlje in živino. Ostale so kokoške in koze. Minevala so leta, pomladi so se iztekale v poletja, jeseni v zime. Materi je bilo življenje dolgočasno, hrepenela je po moški družbi, zato jo je enkrat na mesec obiskal občinski duhovnik da je opravil spoved. Obiskal jo je na domu, na njivi, v skednju. Kjerkoli je pač naneslo da sta bila sama in se je lahko osamljena vdova spustila na kolena pred duhovnikom in se pokesala. Potem pa je nekega dne pustila mater za Lojzka sporočilo da ona zapušča kmetijo in bo postala kuharica za duhovnika.
Lojze sam na kmetiji se je znebil kokošk in koz, prodal je še ostalo zemljo. Ostala mu je samo majhna koza Mica, kokoška Pepa, Petelin Štef in zemlja okoli hiše. In potem je prišel tisti usodni dan ko je naš junak gledal TV, na sporedu je bila oddaja o hipnozi. Lojze, veliki čarovniški navdušenec, je odprtih ust strmel v zaslon in se čudil kako je to mogoče. Naslednji dan se je po službi odpravil v nakupe in domov pripeljal srebrno žepno uro na verižici. »Mica, kje si, Mica?« Svoje hipnotizerske sposobnosti je nameraval trenirati in testirati na svoji zvesti prijateljici. »Mica glej v uro in se koncentriraj.« Srebrna ura je nihala med Mico in Lojzetom. Mica je gledala Lojzeta, uro, travo na tleh, čebelo, pravzaprav vse kar se je dogajalo v tistem trenutku tam okoli. Lojze je gledal uro, levo in desno, levo in desno… »Ko prištejem do pet boš hipnotizirana. Vedno ko se bosta Pepa ali Štef oglasila se boš spremenila v baletko in boš poplesavala. Ena, dva, tri, štiri, pet!« Da bi videl če je njegova hipnoza delovala se je odpravil poiskat Pepo ali Štefa. Mica mu je zvesto sledila. Našel ju je in čakal na kikirikanje. »Kikiriki. No dajta vidva.« Pepa je spustila kikiriki. Lojze pa se je vzravnal, stopil na prste in pričel elegantno poskakovati po dvorišču.