Ni vedel kako dolgo je spal, zato se je hitro oblekel in oddrvel čez drn in strn po skriti potki do Kosobrinove koče. Kosobrin je ravno zunaj obešal sveža zelišča na vrvice in sproti pobiral dol suha.
"Kosobrin, ti si star in moder mož, mnogo veš. Povej mi prosim nekaj." Kekec je naredil še en dim in podal zeliščno smotko nazaj Kosobrinu.
"Sem vedel da te nekaj muči. Ti piše v očeh. Čisto rdeče so."
"Mavrična dolinica?" Pogledal je bradača. "Povej mi legendo. Povej mi zgodbo o tej Beli ženi, o teh vilah. Mislim da se v Mojci pretaka kri Alpskih vil."
Kosobrinu so se pod brado usta razpotegnila v nasmešek. Smotko je vrnil Kekcu in odšel do koče. Nazaj se je vrnil s pipo izdelano iz roga kozoroga, katero so krasili simboli ki jih Kekec ni poznal.
"Ti bom povedal." V pipo je pričel tlačiti razna zelišča. "To je posebna zgodba, ki potrebuje poseben obred." Iz žepa je potegnil malo vrečko. "Nastavi dlan in pojej."
"Kaj je to, čuden okus ima."
"Samo pogoltni." Še sebi je v dlan stresel vsebino vrečke in jo pogoltnil. "Vinska trta, hmelj, repek človeške ribice, luska soške postrvi, smrekov storž, kamilice, gobice in merjaščeva dlaka."
Iz drugega žepa je potegnil malo stekleničko, ter jo podal Kekcu.
"A bi te vprašal kaj je to?" Namenil mu je zaskrbljen pogled.
"Boljše da ne. Samo pij." Prižgal je pipo in pričel z legendo.
"Nekje med gorami, nihče ne ve kje, je majhen travnik ki ga oklepajo gorski očaki. Kjer bistri potoček, solze gora, napaja manjšo jezero. Ob jezercu je votlinica katere vhod čuvajo mogočni macesni. Povsod po tleh rastejo planike in dajejo videz padlih zvezd po zeleni podlagi.
Vsako polno luno je na ta prostor prišla Lada. Tu je bilo njeno zatočišče. Govorila je in brisala solze goram, nabirala zvezde, nesmrtno vodo z jezerca je dajala piti čuvajem votline, iz katere je potem občudovala luno in ji prepevala.
Nekega dne pa je njeno prepevanje zmotil mlad izgubljeni lovec. Mladenič je bil zaljubljen v hčerko bogatega trgovca, ta pa ga je zaničevala in imela za norca. Hotela je šopek cvetja, šopek ki bo samo iz cvetice triglavski poljub. Triglavski poljub je bila cvetica čudežne moči, ohranjala je mladost in ni nikoli ovenela. Mladenič je taval po gorah, iskal cvetje ter se izgubil. Izčrpan in v blodenju je videl Lado, ter se pred njo zrušil na tla, ona pa je bila zanj samo privid. Macesnu je dejala naj ga pobere in položi na tla votlinice. Goram je uzela eno solzo in jo spustila mladeniču v usta da se mu povrejo moči.
Solza je bila za mladeniča premočno zdravilo. Imel je odprte oči, a je videl temo. Odgovarjal ji je z zaprtimi usti. V spancu je bil buden. Padel je v trans, bil je duh. Lada ga je poslušala in izvedela celotno lovčevo zgodbo. Poželela si ga je. Vzela si ga.
Za to nočjo pa se ni vrnila v svoj paradiž naslednjih 19 let. 19 let pozneje pa ni bila sama. Z Lado je prišla še njena hčerka. To je tvoje, draga moja. Ji je dejala in jo zapustila. Tako se je potem nadaljevalo, otrok spočet pod polno luno, z zvezdami pod hrbtom, z jokajočimi gorami in nesmrtninimi macesni ob sebi, je vedno bil punčka, in ta punčka je vedno nasledila svojo mater."
Pokadila sta pipo, bil je že večer.
"Danes je polna luna," je dejal Kosobrin.
Kekec se je postavil na noge."Preden grem." Malo se je pretegnil. "Zakaj mavrična dolina in kaj se je zgodilo z mladeničem."
"Mladenič se je naslednje jutro obnašal kot poblaznel. Vse kar je govoril je bilo: mavrica ob polni luni, mavrica ki je izginila v dolinico." Na noge se je postavil še Kosobrin. "Tako je to legenda o mavrični dolini."
Kekec si je na glavo poveznil klobuk. "Kaj se je potem zgodilo z njim?"
"Še vedno se potika po gorah in išče triglavske poljube, ne za mladenko katera mu je bila draga, ampak za Lado."
"Koliko si ti star Kosobrin?"
"Ha! Preveč za brezglavo norenje in premalo da bi umrl."
Odpravil se je proti svoji koči. Kekec se je še enkrat uzrl proti Kosobrinu, ki je odhajal nekam v sence dreves. "On bi mogel mal manj zeliščat samega sebe, saj bo še bolj poblaznel."
Se nadaljuje...
"Kosobrin, ti si star in moder mož, mnogo veš. Povej mi prosim nekaj." Kekec je naredil še en dim in podal zeliščno smotko nazaj Kosobrinu.
"Sem vedel da te nekaj muči. Ti piše v očeh. Čisto rdeče so."
"Mavrična dolinica?" Pogledal je bradača. "Povej mi legendo. Povej mi zgodbo o tej Beli ženi, o teh vilah. Mislim da se v Mojci pretaka kri Alpskih vil."
Kosobrinu so se pod brado usta razpotegnila v nasmešek. Smotko je vrnil Kekcu in odšel do koče. Nazaj se je vrnil s pipo izdelano iz roga kozoroga, katero so krasili simboli ki jih Kekec ni poznal.
"Ti bom povedal." V pipo je pričel tlačiti razna zelišča. "To je posebna zgodba, ki potrebuje poseben obred." Iz žepa je potegnil malo vrečko. "Nastavi dlan in pojej."
"Kaj je to, čuden okus ima."
"Samo pogoltni." Še sebi je v dlan stresel vsebino vrečke in jo pogoltnil. "Vinska trta, hmelj, repek človeške ribice, luska soške postrvi, smrekov storž, kamilice, gobice in merjaščeva dlaka."
Iz drugega žepa je potegnil malo stekleničko, ter jo podal Kekcu.
"A bi te vprašal kaj je to?" Namenil mu je zaskrbljen pogled.
"Boljše da ne. Samo pij." Prižgal je pipo in pričel z legendo.
"Nekje med gorami, nihče ne ve kje, je majhen travnik ki ga oklepajo gorski očaki. Kjer bistri potoček, solze gora, napaja manjšo jezero. Ob jezercu je votlinica katere vhod čuvajo mogočni macesni. Povsod po tleh rastejo planike in dajejo videz padlih zvezd po zeleni podlagi.
Vsako polno luno je na ta prostor prišla Lada. Tu je bilo njeno zatočišče. Govorila je in brisala solze goram, nabirala zvezde, nesmrtno vodo z jezerca je dajala piti čuvajem votline, iz katere je potem občudovala luno in ji prepevala.
Nekega dne pa je njeno prepevanje zmotil mlad izgubljeni lovec. Mladenič je bil zaljubljen v hčerko bogatega trgovca, ta pa ga je zaničevala in imela za norca. Hotela je šopek cvetja, šopek ki bo samo iz cvetice triglavski poljub. Triglavski poljub je bila cvetica čudežne moči, ohranjala je mladost in ni nikoli ovenela. Mladenič je taval po gorah, iskal cvetje ter se izgubil. Izčrpan in v blodenju je videl Lado, ter se pred njo zrušil na tla, ona pa je bila zanj samo privid. Macesnu je dejala naj ga pobere in položi na tla votlinice. Goram je uzela eno solzo in jo spustila mladeniču v usta da se mu povrejo moči.
Solza je bila za mladeniča premočno zdravilo. Imel je odprte oči, a je videl temo. Odgovarjal ji je z zaprtimi usti. V spancu je bil buden. Padel je v trans, bil je duh. Lada ga je poslušala in izvedela celotno lovčevo zgodbo. Poželela si ga je. Vzela si ga.
Za to nočjo pa se ni vrnila v svoj paradiž naslednjih 19 let. 19 let pozneje pa ni bila sama. Z Lado je prišla še njena hčerka. To je tvoje, draga moja. Ji je dejala in jo zapustila. Tako se je potem nadaljevalo, otrok spočet pod polno luno, z zvezdami pod hrbtom, z jokajočimi gorami in nesmrtninimi macesni ob sebi, je vedno bil punčka, in ta punčka je vedno nasledila svojo mater."
Pokadila sta pipo, bil je že večer.
"Danes je polna luna," je dejal Kosobrin.
Kekec se je postavil na noge."Preden grem." Malo se je pretegnil. "Zakaj mavrična dolina in kaj se je zgodilo z mladeničem."
"Mladenič se je naslednje jutro obnašal kot poblaznel. Vse kar je govoril je bilo: mavrica ob polni luni, mavrica ki je izginila v dolinico." Na noge se je postavil še Kosobrin. "Tako je to legenda o mavrični dolini."
Kekec si je na glavo poveznil klobuk. "Kaj se je potem zgodilo z njim?"
"Še vedno se potika po gorah in išče triglavske poljube, ne za mladenko katera mu je bila draga, ampak za Lado."
"Koliko si ti star Kosobrin?"
"Ha! Preveč za brezglavo norenje in premalo da bi umrl."
Odpravil se je proti svoji koči. Kekec se je še enkrat uzrl proti Kosobrinu, ki je odhajal nekam v sence dreves. "On bi mogel mal manj zeliščat samega sebe, saj bo še bolj poblaznel."
Se nadaljuje...