V svežem in bistrem tolmunčku gorskega potoka je Kekec preganjal vročino poletnega dne. Sedel je pod majhnih slapom, ki ga je oblival preko glave po telesu. Voda je bila hladna tudi za tak vroč poletni dan, počutil se je sveže in ponovno rojenega. Živali ki jih je čuval, so prav tako lenarile in počivale. Iz potočka se je odvlekel na manjši travnik par metrov višje, toliko da je imel vsaj malo pregleda nad dolinico. Ulegel se je, si dal oblačila pod glavo, s klobukom si je pokril obraz in malce zaspal.
»Muuu.« Se je slišalo iz bližnje dolince. Bedanec je napel ušesa in pozorno prisluhnil. Ni se motil, sluh ga še ni zapustil. Ko se je postopoma bližal vrhu grička nad dolinico, se je ulegel na trebuh in se dalje plazil. Priplazil se je na vrh in še malo naprej, priplazil se je čisto do roba. »Poglej, poglej. To je vendar Kekec. Ampak, kaj je to? Kaj se to tam dogaja? Kaj pa ona to počne tukaj...«
Potka jo je vodila skozi pas rušja, po Brinceljevem opisu bi morala biti že v bližini Kekečevega pašnega prostora. »Tukaj čez rušje in potem bi morala biti skala v obliki piramide.« Komaj je čakala da vidi Kekca, željna je bila njegove družbe, njegovega glasu, njegovega vonja, njegovega dotika. »Tukaj si, ti piramidica, potem bi morala sedaj že slišati žuborenje potočka.« Oddrvela je mimo piramide po potki naprej in pazljivo iskala zvok potočka. »Slišim!« Pospešila je korak in kmalu prišla na travnato ravnico. Zagledala ga je in si dejala: »Sedaj si pa moj.« Mahala mu je in čakala na njegov pozdrav. »Persneti lenuh, saj samo leži tam, hihi!«
»Bedanc! Ti nepridiprav, kaj pa počneš tukaj?«
»Krščen Matiček! Pehta! Kako si me prestrašila.« Z debelimi očmi je buljil vanjo. »Hitro, hitro dol in bodi tiho.« Potegnil jo je na tla poleg sebe.
»Kaj se greš. Sigurno nekaj slabega naklepaš?«
»Pšštt.« Z glavo je nakazal v smer kjer je na počival Kekec.
»Kaj za boga?« Šokirano je odprla oči, ter pogledala v Bedanca ki se ji je smehljal, nato pa pogledala nazaj proti Kekcu. »Poglej ti njo...«
Kekec je spal in sanjal, sanjal sanje, ki so ga ponesle v svet neskončnosti. Meni nič, tebi nič, Kekec je spal, njegova pastirska paličica pa je bila pokonci. Kakšna paličica, to je bil taprav fosn. Ko je ta fosn stal pokonci je Kekec ležal v njegovi senci. Mojca je izbuljenih oči zrla v Kekčevo premoženje. Narahlo ga je prijela in šla čezenj s svojo dlanjo. Pokimal ji je. Zaščemelo jo je med nogicami, malo se je popraskala, pa je še bolj zasrbelo. Ugriznila se je v ustnico in se pošteno počohala. Korenjaka je zgrabila okoli vrata in si ga ponesla v usta.
Bedanec in Pehta sta najprej samo uživala v predstavi, potem pa je sla našla pot in izbruhnila na plano.
»Tako ja! Naj me ta tvoja brada žgeče po bedrih. Tako, ja. Liži me.«
Kuštrala mu je goste črne lase in stiskala stegna. Trava jo je dražila po anusu, brada po notranji strani stegen, jezik po rosni jasi sredi gozdička, sama pa si je obdelovala še bradavičko.
»Kaj maš po žajblju okus.« In se je otresel kot moker pes.
»Ti sam liži!«
Popraskaj kjer srbi, še lepše pa je, če nekdo drug poskrbi za srbečico. Ni hotela buditi Kekca. Raje ga je pustila tam spati in odšla proti njegovi pastirski koči. »Tam te bom počakala in presenetila, Hihi. «
Se nadaljuje...
»Muuu.« Se je slišalo iz bližnje dolince. Bedanec je napel ušesa in pozorno prisluhnil. Ni se motil, sluh ga še ni zapustil. Ko se je postopoma bližal vrhu grička nad dolinico, se je ulegel na trebuh in se dalje plazil. Priplazil se je na vrh in še malo naprej, priplazil se je čisto do roba. »Poglej, poglej. To je vendar Kekec. Ampak, kaj je to? Kaj se to tam dogaja? Kaj pa ona to počne tukaj...«
Potka jo je vodila skozi pas rušja, po Brinceljevem opisu bi morala biti že v bližini Kekečevega pašnega prostora. »Tukaj čez rušje in potem bi morala biti skala v obliki piramide.« Komaj je čakala da vidi Kekca, željna je bila njegove družbe, njegovega glasu, njegovega vonja, njegovega dotika. »Tukaj si, ti piramidica, potem bi morala sedaj že slišati žuborenje potočka.« Oddrvela je mimo piramide po potki naprej in pazljivo iskala zvok potočka. »Slišim!« Pospešila je korak in kmalu prišla na travnato ravnico. Zagledala ga je in si dejala: »Sedaj si pa moj.« Mahala mu je in čakala na njegov pozdrav. »Persneti lenuh, saj samo leži tam, hihi!«
»Bedanc! Ti nepridiprav, kaj pa počneš tukaj?«
»Krščen Matiček! Pehta! Kako si me prestrašila.« Z debelimi očmi je buljil vanjo. »Hitro, hitro dol in bodi tiho.« Potegnil jo je na tla poleg sebe.
»Kaj se greš. Sigurno nekaj slabega naklepaš?«
»Pšštt.« Z glavo je nakazal v smer kjer je na počival Kekec.
»Kaj za boga?« Šokirano je odprla oči, ter pogledala v Bedanca ki se ji je smehljal, nato pa pogledala nazaj proti Kekcu. »Poglej ti njo...«
Kekec je spal in sanjal, sanjal sanje, ki so ga ponesle v svet neskončnosti. Meni nič, tebi nič, Kekec je spal, njegova pastirska paličica pa je bila pokonci. Kakšna paličica, to je bil taprav fosn. Ko je ta fosn stal pokonci je Kekec ležal v njegovi senci. Mojca je izbuljenih oči zrla v Kekčevo premoženje. Narahlo ga je prijela in šla čezenj s svojo dlanjo. Pokimal ji je. Zaščemelo jo je med nogicami, malo se je popraskala, pa je še bolj zasrbelo. Ugriznila se je v ustnico in se pošteno počohala. Korenjaka je zgrabila okoli vrata in si ga ponesla v usta.
Bedanec in Pehta sta najprej samo uživala v predstavi, potem pa je sla našla pot in izbruhnila na plano.
»Tako ja! Naj me ta tvoja brada žgeče po bedrih. Tako, ja. Liži me.«
Kuštrala mu je goste črne lase in stiskala stegna. Trava jo je dražila po anusu, brada po notranji strani stegen, jezik po rosni jasi sredi gozdička, sama pa si je obdelovala še bradavičko.
»Kaj maš po žajblju okus.« In se je otresel kot moker pes.
»Ti sam liži!«
Popraskaj kjer srbi, še lepše pa je, če nekdo drug poskrbi za srbečico. Ni hotela buditi Kekca. Raje ga je pustila tam spati in odšla proti njegovi pastirski koči. »Tam te bom počakala in presenetila, Hihi. «
Se nadaljuje...