»Joj, Mojca.«
»Ooo. Moja Mojca«
Skrita za drevjem v prelepi Alpski dolini je Mojca preživljala čudovite trenutke z Brinceljem.
»Ti, ti moj Brinceljček.« Božala ga je.
»Zadnje čase pa imaš več tička v roki kot pa flavto, ane da ne.«
»Ohh, Mojca.«
Minila so leta in otroci so odrasli. Delo in odgovornosti so jih zaposlile in pognale na vse konce gora. Občasno pa so se jim poti križale, tako kot sedaj Mojci in Brincelju. Brincelj se ni kaj dosti spremenil, on bi ostal popolnoma isti, če se ne bi spremenila naša Mojca in mu popolnoma zmešala glavo.
Mojca je lepo dozorela in zrasla v prelepo Alpsko cvetico. Svež gorski zrak in dosti gibanja sta ji dobro dela. Z dolgimi nogami je kot mlada kozoroginja poskakovala okoli po planinah in pastirskih glavah. Vsak mladenič je z veseljem pogledal kako se ji privzdiguje krilo in razkriva meča pri vsem tem poskakovanju. Bila je velikih, močnih pljuč. Kako da ne bi, vso to glasno prepevanje in poskakovanje, potem je pa normalno da se kakšen določen organ razširi malo bolj. Pri njej to, pri Brincelju pa nekaj drugega.
O, ja! Ta njen zgornji del telesa je postal huda konkurenca Triglavu. Moški niso več imeli želje osvajati najvišjega vrha. Njihov osvajalski čut jih je gnal čez drn in strn vse tja do Mojčinih gričkov. Mojčica, Mojčica, ta gorska ptičica pa ni bila tako naivna in neumna. Vedela je kaj hočejo moški, vedela je kaj mislijo, vedela je dosti več kot oni sami. Zato se je igrala z njimi, jih dražila in jih vzburjala, se ustavila in si popravila krilce, spustila kaj na tla da je lahko to potem pobrala. Vse je bila le igra, kajti njen srček je bil za Kekca. Vsi ti osvajalci vrhov bi imeli več možnosti da z doma narejeno lojtro splezajo na Mesec, kot pa da bi kdo od njih prišo pod Mojčin venerin griček.
»Brincelj, pridi z mano.«
Sledil ji je.
»A si videl Kekca?«
Pokimal ji je, ter sramežljivo gledal na tla. Občasno je dvignil glavo in pokukal po oprsju.
»A mi boš kaj povedal. Kako je, kje je? Rada bi ga šla obiskat.«
Nekaj je momljal, ni razumela kaj govori, a je vedela kaj hoče.
»Ljubček moj, a se boš potem zbral in mi kaj povedal?« Ugriznila se je za ustnico in si potegnila krilo do kolen.
Brincelj je pričel kimati z glavo. Z obema!
»Hihi.« Se mu je nasmejala in mu položila roko na lice. »Kaj imaš to v roki. Hihi!«
»Flav...fl...fla...vta. Flavto imam.« Je komaj izustil iz sebe, ko si je z jezičkom obliznila ustnico in se mu ponovno nasmejala.
»Hihi, pa ne. V drugi roki. Kaj je to?« Všeč ji je bilo kako je zardel. »Ven ga potegni, saj ne grizem.« Na tla je izpustil flavto in privlekel na plano malega Brinceljca.
»Joj, Mojca.«
»Ooo. Moja Mojca«
Skrita za drevjem v prelepi Alpski dolini je Mojca preživljala čudovite trenutke z Brinceljem.
»Ti, ti moj Brinceljček.« Božala ga je.
»Zadnje čase pa imaš več tička v roki kot pa flavto, ane da ne.«
»Ohh, Mojca.«
Pravzaprav je Brincelj preživljal čudovite trenutke z Mojco. Z eno roko ga je božala po licu, z drugo pa si je držala krilo in mu kazala noge od kolen navzdol. On pa je vestno treniral zapestje za igranje flavte.
»Malce je vroče danes, a ni tako.« Še višje je potegnila svoje oblačilo. Čvrsto stegno je zasijalo pred Brinceljem. Oči so se mu razširile, nenadzorovano se je pričel tresti in z nenormalno hitrostjo nadaljeval rokoborbo proti malemu Brinceljcu.
Še je dvignila, stegno ki ga ni bilo konca se je prikazalo kot sonce na deževen dan, čisto malo še pa jo bo zagledal - Mavrično dolino.
Ustrelil je in zadel bukev pred njim direktno v grčo! Robin Hood nima za joto proti našemu junaku Brincelju.
»Priden, priden.« Pogladila ga je po licu in spustila obleko.
»Kje je Kekec?«
Se nadaljuje...
»Ooo. Moja Mojca«
Skrita za drevjem v prelepi Alpski dolini je Mojca preživljala čudovite trenutke z Brinceljem.
»Ti, ti moj Brinceljček.« Božala ga je.
»Zadnje čase pa imaš več tička v roki kot pa flavto, ane da ne.«
»Ohh, Mojca.«
Minila so leta in otroci so odrasli. Delo in odgovornosti so jih zaposlile in pognale na vse konce gora. Občasno pa so se jim poti križale, tako kot sedaj Mojci in Brincelju. Brincelj se ni kaj dosti spremenil, on bi ostal popolnoma isti, če se ne bi spremenila naša Mojca in mu popolnoma zmešala glavo.
Mojca je lepo dozorela in zrasla v prelepo Alpsko cvetico. Svež gorski zrak in dosti gibanja sta ji dobro dela. Z dolgimi nogami je kot mlada kozoroginja poskakovala okoli po planinah in pastirskih glavah. Vsak mladenič je z veseljem pogledal kako se ji privzdiguje krilo in razkriva meča pri vsem tem poskakovanju. Bila je velikih, močnih pljuč. Kako da ne bi, vso to glasno prepevanje in poskakovanje, potem je pa normalno da se kakšen določen organ razširi malo bolj. Pri njej to, pri Brincelju pa nekaj drugega.
O, ja! Ta njen zgornji del telesa je postal huda konkurenca Triglavu. Moški niso več imeli želje osvajati najvišjega vrha. Njihov osvajalski čut jih je gnal čez drn in strn vse tja do Mojčinih gričkov. Mojčica, Mojčica, ta gorska ptičica pa ni bila tako naivna in neumna. Vedela je kaj hočejo moški, vedela je kaj mislijo, vedela je dosti več kot oni sami. Zato se je igrala z njimi, jih dražila in jih vzburjala, se ustavila in si popravila krilce, spustila kaj na tla da je lahko to potem pobrala. Vse je bila le igra, kajti njen srček je bil za Kekca. Vsi ti osvajalci vrhov bi imeli več možnosti da z doma narejeno lojtro splezajo na Mesec, kot pa da bi kdo od njih prišo pod Mojčin venerin griček.
»Brincelj, pridi z mano.«
Sledil ji je.
»A si videl Kekca?«
Pokimal ji je, ter sramežljivo gledal na tla. Občasno je dvignil glavo in pokukal po oprsju.
»A mi boš kaj povedal. Kako je, kje je? Rada bi ga šla obiskat.«
Nekaj je momljal, ni razumela kaj govori, a je vedela kaj hoče.
»Ljubček moj, a se boš potem zbral in mi kaj povedal?« Ugriznila se je za ustnico in si potegnila krilo do kolen.
Brincelj je pričel kimati z glavo. Z obema!
»Hihi.« Se mu je nasmejala in mu položila roko na lice. »Kaj imaš to v roki. Hihi!«
»Flav...fl...fla...vta. Flavto imam.« Je komaj izustil iz sebe, ko si je z jezičkom obliznila ustnico in se mu ponovno nasmejala.
»Hihi, pa ne. V drugi roki. Kaj je to?« Všeč ji je bilo kako je zardel. »Ven ga potegni, saj ne grizem.« Na tla je izpustil flavto in privlekel na plano malega Brinceljca.
»Joj, Mojca.«
»Ooo. Moja Mojca«
Skrita za drevjem v prelepi Alpski dolini je Mojca preživljala čudovite trenutke z Brinceljem.
»Ti, ti moj Brinceljček.« Božala ga je.
»Zadnje čase pa imaš več tička v roki kot pa flavto, ane da ne.«
»Ohh, Mojca.«
Pravzaprav je Brincelj preživljal čudovite trenutke z Mojco. Z eno roko ga je božala po licu, z drugo pa si je držala krilo in mu kazala noge od kolen navzdol. On pa je vestno treniral zapestje za igranje flavte.
»Malce je vroče danes, a ni tako.« Še višje je potegnila svoje oblačilo. Čvrsto stegno je zasijalo pred Brinceljem. Oči so se mu razširile, nenadzorovano se je pričel tresti in z nenormalno hitrostjo nadaljeval rokoborbo proti malemu Brinceljcu.
Še je dvignila, stegno ki ga ni bilo konca se je prikazalo kot sonce na deževen dan, čisto malo še pa jo bo zagledal - Mavrično dolino.
Ustrelil je in zadel bukev pred njim direktno v grčo! Robin Hood nima za joto proti našemu junaku Brincelju.
»Priden, priden.« Pogladila ga je po licu in spustila obleko.
»Kje je Kekec?«
Se nadaljuje...